Ustavno sodišče Republike Slovenije se je izreklo za neustavnost 5. odstavka 12. člena Zakona o Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije. O tem je moralo presojati na pobudo Državnega sveta, ki je v vsem zakonodajnem postopku že od vsega začetka opozarjal na kršitve raznih načel Ustave Republike Slovenije.

Zakonodajni postopek je bil pester, saj je DS na prvo verzijo zakona vložil odložilni veto, nakar je predlog zakona romal spet v državni zbor, kjer ga je poslanska večina ponovno potrdila. Ob tem je državni svet na ustavno sodišče vložil zahtevo za oceno ustavnosti zakona.

Da je Zakon o KGZS protiustaven, je državni svet opozarjal že ves čas. Na kratko, gre za določilo v zakonu, ki je omejevalo pasivno volilno pravico in določalo, kdo ne sme kandidirati za članstvo v organih Zbornice. Vanje naj ne bi smeli biti izvoljeni ljudje (cela vrsta jih je, tudi tajniki občin), ki so imeli politične funkcije v strankah, občinah, parlamentih (državnih ali evropskih) in vladah. Glavni argument za ta odstavek je bil, da se s tem hoče doseči »depolitizacija« organov KGZS, zagotoviti njeno avtonomijo in preprečiti možnost konfliktov interesov in korupcijskega tveganja, ki bi se pojavili ob ljudeh, ki bi opravljali funkcije v omenjenih organih.

Pravne službe proti, vladna koalicija za

Med vsem zakonodajnim procesom so mnoge pravne službe, tudi državnega zbora, nenehno opozarjale na protiustavnost tega člena. Prav tako so svarili ustavni pravniki. Tudi parlamentarna opozicija je nasprotovala temu členu, kakor tudi zunajparlamentarna. Zanimivo pa je in pomenljivo, da se je koalicijska SD v večjem številu poslancev vzdržala. Lahko si to razlagamo le tako, da se ob resnih pomislekih o ustavnosti najprej ni hotela blamirati, dalje, ni hotela nasprotovati koaliciji, da ji ne bi škodila, a podprla je tudi ni. Vsekakor očitna razpoka v frontni liniji, ki je zaradi drugih znanih škandalov in afer že tako oslabljena.

Ustavno sodišče se je za neustavnost odločilo na podlagi načela enakosti pred zakonom, ki je v ustavi zajamčeno v 14. členu. KGZS je kot zbornica v bistveno enakem pravnem položaju kot druge zbornice z obveznim članstvom, razlogi, zakaj naj bi v njenem primeru bilo drugače, pa niso bili podani. Pred tako jasno sliko ustavnemu sodišču res ni ostalo drugega, kot da je odločilo, tako kot je. Zaradi tega drugih očitkov za protiustavnost sploh ni presojalo. Večina, ki je tako odločila, je tudi dovolj zgovorna, da se nihče ne more sprenevedati, da je zadeva nejasna. Sedem sodnikov proti enemu je večina, ki je ne vidimo vsak dan.

Oholost in samozadostnost vladne koalicije

Najbolj zanimivo je, da je vladna koalicija, kljub vsem opozorilom pravnih služb, vztrajala v nečem že na prvi pogled ustavno nesprejemljivem. Vlada je ves čas hodila po tankem ledu in se ni mogla ne-zavedati vseh pomislekov in ustavnih neskladnosti, a je vendar rinila z glavo skozi zid. Ni druge razlage, kot je ta, da jo je v to početje zapeljala oholost in občutek samozadostnosti, ki jo spremlja že vse od njene izvolitve. Edinstvena parlamentarna koalicijska moč, objektivno in na zunaj številčno nepremagljiva, se pa kaže vedno bolj relativna, šibka, votla in nemočna. Koalicija je mislila, da bo s svojo nedvomno večino povozila vso pravno stroko in končno tudi ustavno sodišče, saj je vendar »njeno/naše«. Z vztrajanjem v nemogočem si je sama dala strel v koleno. Hotela je dokazati svojo uspešnost in učinkovitost, dokazala je pa ravno nasprotno.

Koaliciji se je tudi neznansko mudilo. Zakon so hoteli »zriniti« skozi na hitro in po skrajšanem postopku, da bi začel veljati še pred oktobrskimi volitvami v zbornici. Z onemogočanjem, da bi v organe Kmetijsko-gozdarske zbornice prišli ljudje s strankarsko pripadnostjo, so hoteli čim prej preprečiti, da bi v tako pomembno ustanovo, ki ji že ves čas dela preglavice, prišli člani s tradicijo in izkušnjami, ki jih sami nimajo. Prvopodpisana pod zakonski osnutek je gospa, ki je svoj čas bila poslanka, danes pa je kmetijska ministrica. S klofuto ustavnega sodišča se je znašla v zelo čudni luči in brez kredibilnosti. Ali bo tako lucidna, da bo to situacijo rešila sama, ali jo bo moral premier, bomo še videli. Če je ne bo nihče od njiju, se bo sedanje vodstvo države še bolj pogrezalo v živi pesek.

»Politizacija« pod pretvezo »depolitizacije« 

Da je zadeva še bolj zanimiva, se je tudi tukaj pojavila beseda »depolitizacija«, ki smo jo bili vajeni slišati v zadevi RTV SLO. Saj je pri javnih ustanovah nemogoče, da ne bi bile politične. Gre pa za način, kako se s takimi organi upravlja, da je resnično v javno dobro in ne v interesu ljudi, ki so v preteklih desetletjih imeli monopol nad vsem in ga hočejo ohranjati še danes. Tako kot pri RTVS so z »depolitizacijo« tudi tukaj hoteli politizirati zbornico, da bi jim bila čimbolj pokorna. S tem pa vlada in njena parlamentarna večina samo obupano – uhajata naprej, a v prepad!